Norveška je dežela, za katero bi marsikdo rekel, da nima tradicije pridelave jabolk in produktov iz njih. Vendar se motijo. Pred kratkim smo se imeli priložnost udeležiti delavnice na temo norveških ciderjev, njihove pridelave, razvoja in razcveta turizma povezanega s ciderji. Imamo srečo, da so si Norvežani kot partnerja pri razvoju izbrali ravno Univerzo v Novi Gorici. Sodelovanje med Centrom za raziskave vina Univerze v Novi Gorici ter norveškima partnerjema - NIBIO Ullensvang in Združenjem pridelovalcev jabolčnih vin Hardanger je bilo vzpostavljeno že leta 2015 in je bilo namenjeno izboljšanju tradicionalnih jabolčnih vin (ciderja) norveške regije Hardanger. Kasneje se je to prelevilo v projekt »Odkrivanje podeželske dediščine: avtohtona pridelava fermentiranih pijač za lokalno kulturno in okoljsko trajnost« (Uncorking wine & cider typicality, www.winecider.net ), ki se je letos uspešno zaključil.
Dogodek je dosegel velik uspeh, saj so bila vsa mesta zasedena. Vzpon norveškega ciderja in turizma v Hardangerju sta nam predstavili Trude Rinaldo (svetovalka v svetu Hardangerja) ter Anna Gursli Langesæter (vodja združenja pridelovalcev jabolčnih vin Hardanger). Tehnologijo proizvodnje ciderja nam je nato predstavil pridelovalec Ingunn Øvsthus (NIBIO Ullensvang), vodeno degustacijo norveških ciderjev pa je prevzel Mats Carlehøg (Nofima). Seveda smo kasneje z degustacijo predstavili tudi nekatere slovenske pridelovalce jabolčnih vin (Malner cider, Kmetija Rebernik in Domačija Repovž), ki nas tudi niso pustili ravnodušne ali razočarane.
In kako so se razvoja ciderja lotili Norvežani? Moramo reči, da nas je njihova zgodba zelo navdihnila, zato si je tudi zaslužila zapis na našem blogu. Hardanger se nahaja na zahodu Norveške, med gorami in fjordom. Kljub temu, da leži zelo severno, ima dolga, topla poletja in mrzle jeseni, kar pozitivno vpliva na karakteristike jabolk. Specifičnosti podnebja in sort jabolk, ki jih tam pridelujejo, so takšne, da ne potrebujejo ločenih sort za kulinarično rabo in za predelavo v jabolčna vina. Od leta 2009 imajo tudi Zaščiteno označbo porekla jabolk in ciderja. Proizvodnja ciderja je bila nekoč hobi, z močnimi koreninami v tradiciji in kulturi (kot bi lahko rekli, da velja tudi za Slovenijo), vendar je danes to njihova nova industrija.
Leta 2014 so se s komercialnim pridelovanjem ciderja ukvarjali štirje pridelovalci, danes pa na območju Hardangerja to počne kar 25 pridelovalcev. Zakaj? Najprej so morali preseči pomemben mejnik - zakonsko legalizacijo direktne prodaje proizvajalcev ciderja (do 22 % vol. alk) svojim kupcem, kar so dosegli leta 2016. Nič manj pomembno pa je, da so se leta 2018 združili v Združenje proizvajalcev ciderja v Hardangerju. To združenje je vzpostavilo skupne cilje, vrednote ter močno sodelovanje med proizvajalci in akterji razvoja ciderja, hkrati pa je zagotovilo znanje, usposobljenost in kakovost med proizvajalci.
Združenje se osredotoča na znanje o kvasovkah, besedišču okrog ciderja, kemiji in senzoriki. V njem sodelujejo tako večji kot manjši proizvajalci, ki si medsebojno pomagajo z opremo, znanjem in mreženjem. Drugače povedano, skupina proizvajalcev se je močno povezala z institucijami, ki imajo obsežno znanje na področju razvoja ciderja, ter vzpostavila skupno promocijo regije in ciderja. V zadnjih šestih letih so dosegli 100-odstotno rast. Od leta 2018 do leta 2022 se je proizvodnja ciderja povečala iz 200.000 litrov na 440.000 litrov letno. Vendar ni govora le o količinah. Ciderji so tudi visoke kakovosti, kar potrjujejo številke prodaje. V zadnjih šestih letih so prodajo povečali za 8,5 milijonov evrov, kar pomeni, da so v manj kot 15 letih prešli iz nič na 8,5 milijona evrov prodaje. To je resničen dosežek, lahko pa uporabimo tudi izraz “dodana vrednost”, ki izhaja predvsem iz dejstva, da so se med seboj povezali, vlagali v znanje in izvajali skupno promocijo.
Ciderje polnijo v vinske steklenice, proizvajajo velike količine jabolčnih penin in ledenih ciderjev. Njihovi ciderji so kakovostni, z značilnimi kislinami ter v povprečju bolj suhi izdelki. Dosegajo nekoliko nižje stopnje alkohola kot jih pri nas. Cider je pri njih postal pravi »turistični produkt«, saj odraža identiteto kraja, kjer je nastal. To Norvežani tudi promovirajo na tak način. Tako postajajo vasi z okvirno 400 prebivalci prave turistične atrakcije, kjer se pojavljajo vrhunske restavracije, turistična ladja kot trajnosti transport do teh lokacij (in seveda krasnega fjorda) ipd. To jim omogoča, da se ne osredotočajo zgolj na količine proizvedenega ciderja, ampak na kakovost. Leta 2021 so skupno izvedli 9.000 degustacij, kar je pomenilo okrog 300.000 evrov prometa. Ta zagotavlja ugodnejši finančni položaj kmetom in povečuje zanimanje mlajše generacije za tovrstno dejavnost. Trenutno na Norveškem vzpostavljajo Fruit & Cider center (center sadja in ciderja), ki bo namenjen promociji, predstavitvi zgodovine ter raziskovanju tega področja za izboljšanje proizvodnje in podporo proizvajalcem.
In kaj se lahko naučimo? Res veliko. Po neformalnih pogovorih ob kozarcu dobrega ciderja in domačih štruklih so tudi sami Norvežani videli veliko vzporednic med trenutnim stanjem v Sloveniji, našo tradicijo in zgodovino jabolčnega vina z njihovim stanjem nekaj let nazaj. Morda imajo prednost, ker niso ravno vinorodna dežela, in je cider zapolnil to vrzel, vendar pa so koraki, ki so jih ubrali, lahko lepo prenosljivi na našo situacijo. Predvsem so nam želeli razložiti, da smo majhni in se ne znamo dovolj promovirati, da smo premalo glasni, morda celo, da se premalo cenimo.
Zato je nujno, da se začnemo povezovati in izvajati skupno promocijo, skupno izobraževati ter ustvarjati močno skupnost, ki bo postala zanimiva tudi za slehernika onkraj naših krasnih Alp.
