Naša zgodba se je začela pred več kot tremi desetletji na obrobju Brkinov.
Leta 1989 sta naš oče in stric zasadila prve jablane na najeti zemlji v bližini doma v Prešnici. Sprva je bila to majhna popoldanska dejavnost, ki je sčasoma rasla in se razvijala. Sadili smo namizna jabolka, saj so bila takrat najbolj tržno zanimiva. Kmetija se je prilagajala razmeram in postopoma širila svojo ponudbo.
Čeprav smo večino otroštva preživeli med jablanami, v mladih letih nismo kazali posebnega zanimanja za kmetijstvo. Družina je medtem vlagala v hladilnico, stiskalnico in polnilnico za sokove, mi pa sva z Majo ubrala vsak svojo pot. Maja je zakorakala v svet znanosti in doktorirala iz fizike, Boštjan pa je študiral strojništvo in se zaposlil v industriji.
Prvi stik s ciderjem in iskanje ideje
Maja je svoj prvi stik s ciderjem doživela na potovanju po Španiji in Portugalski leta 2003. Domačini so s širokimi nasmehi srkali špansko sidro, a prvi vtis ni bil najboljši — spomin okusa jo je preveč spominjal na kis. Kljub začetnemu razočaranju je vztrajala in poskusila druge, kakovostnejše ciderje, ki so jo navdušili s kompleksnostjo okusov. Tako se je porodila ideja: zakaj ne bi ustvarili svojega ciderja, ko pa imamo lasten sadovnjak? In zakaj v Sloveniji tega skorajda ni?
Ko je to zamisel delila z Boštjanom, ga je tudi njega začela navduševati ideja o pijači, ki bi presegla klasični jabolčni sok in nadgradila tradicijo jabolčnega vina, ki ga je včasih še bilo mogoče najti v slovenskih kleteh. Skupaj smo začeli raziskovati, kako iz naših jabolk ustvariti nekaj res posebnega — pijačo, ki bi ohranila naravne lastnosti sadja in obenem ponudila edinstven užitek.
Prvi poskusi in učenje na napakah
Pot do pravega ciderja ni bila preprosta. Začeli smo z majhnimi eksperimentalnimi fermentacijami leta 2013. Prvi poskusi so bili polni izzivov — cider je bil včasih preveč kisel, drugič moten, spet tretjič je fermentacija zavila v napačno smer. A z vsako napako smo rasli in se učili.
Naš pristop je bil od začetka jasen: cider mora biti naraven, brez nepotrebnih dodatkov, narejen s čim manj posegi. To nas je vodilo v poglobljeno učenje o fermentaciji, izbiri pravih sort jabolk in naravnem uravnavanju okusov.
Prelomni trenutki in odločitev za cider
Odločili smo se, da gremo še dlje. Namenoma smo obiskali regije, kjer cider izdelujejo na tradicionalen in tržen način. Leta 2019 smo raziskovali Anglijo, okušali stvaritve francoske Normandije, spoznavali procese v Južni Tirolski in vse naučeno prenesli domov.
Po številnih poskusih in izboljšavah smo začeli verjeti, da naš cider ima potencial. Odločitev, da se resno posvetimo ciderju, ni bila lahka. Pomenila je vlaganje v opremo, spremembe v načinu kmetovanja in predvsem predanost novi poti. Pomenila je tudi zapustitev varnega zavetja služb in korak v neznano. A z vsakim novim korakom smo bili bolj prepričani, da smo na pravi poti.
Leta 2020 smo se vključili v Primorski tehnološki park, kjer smo se dodatno izobraževali o podjetništvu, oblikovali blagovno znamko Malner (po domačem imenu kmetije — Pr’ Malnrjevih), zasadili nasad angleških sort jabolk, pripravili več kot sto testnih receptur in investirali v novo opremo.
Leta 2021 je sledil pomemben mejnik: vključili smo se v projekt Štartaj Slovenija, kjer smo izpopolnili svoj proizvodni postopek. Takrat smo prvič postavili svoja dva ciderja — Auster in Bora — na trgovske police in jih predstavili širšemu občinstvu. S tem so prišli tudi prvi množični odzivi.
Nadaljevanje zgodbe ...
Prvi uspehi so prišli z degustacijami in pozitivnimi odzivi. A to je bila šele prva stran naše zgodbe. Čeprav se je Malner cider od začetkov že precej razvil, pa začetni trenutek — želja ustvariti nekaj posebnega iz naših jabolk — ostaja nespremenjen.
Naša vizija je širša. Verjamemo, da slovenske sadjarske kmetije premalo izkoriščajo potencial lokalnih jabolk. Verjamemo, da lahko z lastnim zgledom pokažemo, da ni potrebe po opuščanju malih sadjarskih kmetij. Pot je v dodani vrednosti, ustvarjanju novih produktov in oblikovanju trga za te izdelke.
Cider je del slovenske tradicije, ki si zasluži novo poglavje. Radi bi ga dvignili na višji nivo, ustvarili primerno tržišče zanj ter hkrati prispevali k razvoju lokalnega sadjarstva in samooskrbe.
